Umetnost 18. stoletja
Na umetnost 18. stoletja je vplivala predvsem razsvetljenska doba. Razsvetljenska doba je povzročila eksplozijo umetniške ustvarjalnosti, saj so umetniki ustvarili številne umetniške oblike, kot so portreti, pokrajine in tihožitje. Nove ideje in izumi so preoblikovali umetniški svet in ga naredili bolj raznolik kot kdaj koli prej. V umetnosti je to novo znanje močno vplivalo na sloge in slikarske tehnike. Dva najbolj znana umetniška sloga 18. stoletja sta bila rokoko in neoklasicizem. Umetniki niso le slikali, ampak razvijali nove tehnike. Eden najpomembnejših prebojev je bil fotorealizem; močno je vplival na umetnike in njihove sloge. Sodobni umetniki, kot sta Rembrandt in Vermeer, so slikali v slogu, imenovanem "zvestoba", ki je prikazal celoten predmet z zelo podrobnostmi. Poskušali so prikazati vse, tudi najmanjši del. Svobodno pa so se pretiravali z nekaterimi lastnostmi, da bi bolje razumeli zadevo. Na primer, Rembrant je znan po svojih pretiranih nosovih, ki so bili pogosti v nizozemski družbi tiste dobe. Drug slog, priljubljen v 18. stoletju, je bil "idealen". Vključevalo je prikaz predmeta brez kakršne koli perspektive ali določenega stališča. Te slike so ponavadi prikazovale ljudi v mirnem in spokojnem okolju. Predmet je bil povišan nad kakršen koli občutek za čas in prostor. Tizian in Rafael sta bila dobro znana po svojem idealizmu. Konceptualna umetnost se je začela pojavljati v 18. stoletju kot rezultat novih slikarskih slik. Ti slogi so poudarili vidike, kot so okrasni vzorci in strukture črt, namesto da bi prikazali predmet s posebnega vidika ali s podrobnim realizmom. Tudi mediji, ki so jih uporabljali umetniki, so postali bolj raznoliki, saj so slikarji namesto platna preizkušali nove tehnike, kot je olje na kovini. Ta tehnika je bila bolj trpežna in se ni zlahka poškodovala. Umetniki so začeli eksperimentirati z različnimi mediji; začeli so tudi mešati barve barv. Najbolj znana oblika umetnosti v 18. stoletju je bila umetnost rokokoja. Vključevalo je uporabo dodelanih okrasnih vzorcev. Slike v tem slogu so postale zelo dodelane in so uporabljale različne barve. Poudarjal je okrasno v nasprotju z naturalističnimi elementi. Umetniki so manj pozornosti namenili realističnim značilnostim in se bolj osredotočili na okrasne detajle, kot so vzorci, drsni elementi ali celo posebni svetlobni učinki. Primeri velikih rokoko umetnikov so Boucher, Watteau in Fragonard. Med drugimi znanimi umetniki je tudi Jean-Baptiste Chardin, ki je slikal v slogu, kot je "trompe l'oeil" ali "lojalnost". Ta tehnika je bila zelo učinkovita za ustvarjanje iluzije treh dimenzij na ravni površini. Realizem tega slikarskega sloga je bil sprememba tradicionalnega sloga, ki je bil v praksi stoletja.